Varna vožnja v sodelovanju DARSa, PPP Koper, ZD Postojna, gasilcev Pivka in Agencijo za varnost prometa RS.

 

Minilo je natanko 371 dni, odkar sem prvič obiskal trening varne vožnje na Darsovi cestninski postaji v Postojni. Letošnjemu dogodku sta se pridružila še Javna agencija za promet in gasilci iz Pivke. Program je vsako leto bolj pester in zahvala gre vsem organizatorjem, ki na tem zelo dobro pripravljenem dogodku zavzeto delajo s srcem in v želji, da bi motoriste na delavnicah pripravili za sezono in prispevali k manjši statistiki izgubljenih življenj na cestah.

Program je bil sestavljen iz praktičnega dela na štirih poligonih, prve pomoči, teoretičnega dela, praktičnega dela z gasilci in simulatorjih AVPja.

Policista iz PPP Koper sta nam pripravila poligone, katere bi moral vsak odgovoren motorist vsaj enkrat letno prevoziti ter ponavljati vaje, ki mu ne grejo, dokler jih ne zvozi. Prva ogrevalna vaja je bila vožnja med stožci, kjer je pomemben pogled naprej in poznavanje lastnega motorja. »Motor moramo upravljati MI in NE on nas«! Zaradi majhnih skupin po pet motoristov se je lahko policist posvetil vsakemu posebej in sproti popravljal napake.

Drugo vajo smo izvajali v velikem kvadratu, kjer smo delali osmice. Vsi tisti, ki niso pravilno gledali, so se kaj hitro zavozili in zapeljali iz kvadrata oz. zaradi prenizke hitrosti uporabljali noge. Pri vseh vajah je zelo pomemben pogled, uporaba sklopke in ročice za plin. Ko znamo vse tri stvari pravilno upravljati je osmica mala šala. Pri teh vajah, kjer je hitrost nizka se ne sme uporabiti prve zavore, ker si lahko na tleh, še preden se dobro zaveš.

V lanskem članku časnika Dnevnik je novinarka Nataša B. napisala »ob padcu na poligonu boli le ponos«, s čimer se zelo strinjam in sam lahko dopolnim, da na cesti lahko zaradi ponosa izgubimo življenje.

Tretji poligon je postregel s tremi krogi. Zunanji je bil največji in najlažji za izpeljavo. Vsak naslednji notranji je bil težji. Prevozili smo ga iz leve in desne strani. Vsakemu posamezniku ena stran odgovarja bolj kot druga in tisto stran boljše prevozi.

Zadnja, četrta vaja je bila namenjena spoznavanju motorja ob zaviranju s prednjo, zadnjo in obema zavorama hkrati. Tu smo lahko preizkusili izogibanje oviram brez zaviranja, pri čemer je pogumni policist nenačrtovano dvigoval roke, mi pa smo ga morali obvoziti po nasprotni strani. Za popestritev mi je dvignil obe roki, kar je pomenilo, da se moram popolnoma zaustaviti in da se pohvalim, mi je to tudi uspelo.

Erika iz ZD Postojna je poskrbela, da smo lahko praktično ponovili pravilno namestitev, uporabo obvez, uporabo defibratorja, oživljanje, komuniciranje s ponesrečencem in spregovorila je o različnih izkušnjah iz prakse.

Gasilci iz Pivke so na prostovoljcu prikazali, kako se poškodovanemu motoristu odstrani čelado, ga pravilno premesti na nosila, fiksira glavo ipd.

Teoretični del je vodil inštruktor iz Agencije za promet, kjer smo šli skozi nove prometne znake, problematična križišča in krožišča, situacije na cesti. Užitek je poslušati nekoga, ki je tudi sam v prostem času motorist in ima veliko lastnih izkušenj. Na zunanji ploščadi je imela AVP tudi paviljon s simulatorji, kjer smo preizkušali kakšna je sila v primeru trčenja motorista pri hitrosti 30, 50 in 90 km/h z lastno težo.

Za informacijo lahko povem, da je moja teža z opremo dobrih 80 kg.  V primeru, da bi se pri 90 km/h zaletel v zid, bi bila sila trka 6.036 kg. V takih primerih te lahko samo še sperejo z visokotlačnim čistilcem.

Drugi primer je reakcijski čas, ki je znašal 0,837 sekund in pri hitrosti 110 km/h bi že prevozil 25,3 metrov preden bi pričel zavirati. Do popolnega zaviranja bi prevozil že 92,3 metrov. V praksi so časi še daljši, saj sem tu natančno vedel, da bom moral zavirati, ko se mi na zaslonu prikaže znak stop.

Za zaključek uspešnega dne varne vožnje smo se v spremstvu policista zapeljali na relacijsko vožnjo, ki je trajala slabe tri ure. Trasa oz. pot je imela veliko ovinkov in zelo malo prometa.

Uspešnost takih dogodkov se ne meri s številom udeležencev, ampak s tem kaj in koliko znanja ter praktičnih veščin udeleženci odnesejo od takega dogodka. Iz srca bi se še enkrat zahvalil vsem organizatorjem za dobro organiziran dogodek. Upam, da jih bo v prihodnosti še več in da s tem rešimo kakšno življenje motorista.

Vsem motoristom, motoristkam in vsem tistim, ki to še boste, želim veliko varnih kilometrov!