Razlika med motoristom začetnikom in motoristom po 15.000 kilometrih

 

Ljudje se vsi rodimo z določenimi znanji, nihče med nami pa se ne rodi z znanjem za vožnjo motorja ali avtomobila. Nekateri so bolj nadarjeni za eno, drugi za drugo, tretji pa imajo že v krvi adrenalin za bolj drzne podvige.

Sam se še danes spomnim prvih ur šole vožnje na poligonu in prve relacije, med katero sem od strahu bil trd kot kamen. Prvo lekcijo sem izkusil na poligonu, kjer sem hitro ugotovil, da brez hitrosti ne morem zvoziti osmice. Predvsem pa to, da v zavoju nikakor ne smeš stisniti prve zavore, saj tu brez izjeme zmaga zakon gravitacije in hitro pristaneš pod motorjem. Na motor sem že od vsega začetka vsakič sedel s spoštovanjem, saj sem vedel, da motor ni igrača. In tako je tudi danes. Oče je v mladosti dirkal z motorji, a to na dirkališčih, kjer je za varnost bolj poskrbljeno kot na cestah. Vendar sam nikoli nisem imel želje po visokih hitrostih ali dirkanju, saj sem rajši v kategoriji umirjenih motoristov, enako kot sem umirjen voznik avtomobila.

Prva relacija je trajala okoli tri ure. Pot me je vodila proti Litiji in Besnici, kjer na manjka ovinkov. Na začetku sem v slušalkah ves čas slišal glasove inštruktorja, ″Nagni se v ovinek, tako ga boš lažje in lepše speljal. Česa se bojiš?″ Toda kljub dobronamernim nasvetom si nisem upal in sem še kar kakšnih dvajset, trideset kilometrov sedel na motorju, kot da bi sedel na metli. Ko je strah le popustil, sem se počasi začel nagibati in videl sem, da res ni tako hudo in da je vse lažje. Proti koncu relacije je v slušalkah nastala tišina, zato sem pomislil, da je zmanjkalo baterij. Toda v resnici je inštruktor bil ves čas z mano, le videl je, da je strah popustil in sem začel uživati v zavojih. Zato mi ni dajal več toliko navodil.

Po 21. urah šole vožnje sem zaradi dobrega inštruktorja uspešno zaključil glavno vožnjo in čez nekaj dni dobil vozniško dovoljenje. Ni trajalo dolgo, da sem si kupil svoj motor in začel z nabiranjem novih izkušenj. Prvih par izletov je bilo zaradi ″samote″ in brez inštruktorja dolgočasnih, saj sem bil navajen, da imam ves čas nekoga v ozadju, ki me popravlja pri napakah in po svoje tudi varuje. Z dnem, ko sem kupil lastni motor, sem na cesti ostal čisto sam. Inštruktor mi je dal res veliko znanja in pametnih nasvetov, ki jih še danes s pridom uporabljam v praksi.

V enem motorističnem letu sem prevozil že dobrih 15.000 kilometrov in obiskal kar nekaj, meni še neznanih, krajev po Sloveniji in še več v sosednjih državah. Na motorju pozabim na čas in izklopim mobitel, tako kot glavo od vsakodnevnih težav in samo uživam.

Sebe uvrščam med turistične motoriste, katerim ni pomemben čas prihoda na cilj ali polaganje ovinkov po Planini ali čez Krim. Od vsega začetka vozim motor zase, za dušo in ne za druge. Ne pustim se zmotiti glede zbadljivk, da vozim počasi, da ne polagam ovinkov ali da je rob pnevmatik še kot nov. Če nas gre na izlet več in je med nami kakšen hitri motorist, se dogovorimo za cilj, da se tam skupaj dobimo. Na koncu je hitri motorist morda dve minuti pred menoj na cilju, a kaj to pomeni, če bi zaradi dveh minut lahko izgubil življenje.

Sami motoristi moramo biti bolj pozorni na druge udeležence v prometu in precej bolj predvidevati, kaj bo storil voznik pred nami. Na motorju se hitro doseže visoke hitrosti in zaradi majhnosti nas lahko nepozorni voznik spregleda. Dandanes vse več ljudi med vožnjo tipka sporočila, se pogovarja po telefonu ali po novem celo lovi Pokemone, s tem pa ogrožajo sebe in vse ostale udeležence v prometu.

Dostikrat slišimo, da smo motoristi norci in smo vedno sami krivi za smrt. Vendar mislim, da nismo vsi za v isti koš, saj se najdejo norci tako na motorju kot tudi v avtomobilu ali na kolesu, ki ne pazijo na svojo varnost, kaj šele na varnost drugih.

Napisal se že, da je za mano 15.000 kilometrov in sedaj lahko brez skromnosti priznam, da imam nekaj malega znanja in izkušenj, zdaj znam boljše oceniti ovinek kot v začetnih urah šole vožnje ter bolj opazujem okolico kot takrat. Vem, da me v prihodnosti čaka še veliko nepričakovanih situacij in veliko učenja, saj je cesta ″živa″, na njej pa vsak dan kakšen nov voznik in nova luknja. Zato je treba na motor sesti trezne glave, ne pa si z motorjem dvigovati adrenalin. Vsaj ne na cesti, kjer poteka vsakodnevni promet in se lahko še prehitro kaj pripeti. V Sloveniji zato zares manjka kakšno dirkališče, kjer bi lahko svoje želje po hitrosti in divjanju izživeli tudi tisti adrenalinski vozniki.

Na motorju smo bolj ranljivi kot v avtomobilu, zato moramo biti ves čas pozorni na okolico in ne smemo misliti ″saj meni se nič ne more zgoditi″ ali ″bodo že drugi pazili name″. Pozabite na te besede in bodite odgovorni sami zase!

Tistim, ki še nameravate postati motoristi lahko rečem le, da je motoristično življenje lepo, zanimivo in polno dogodivščin. Sploh, ko se kdaj kje izgubiš ali ko odpove navigacijska naprava. Če bomo imeli na cesti eden do drugega več potrpljenja in bomo strpnejši do tistih počasnejših, bo na cesti veliko manj nesreč. Zato želim vsem motoristom in tistim, ki boste to še postali, veliko varnih kilometrov in predvsem mirnih živcev.